КDО ЈЕ POSLANEC МUHAMMED (s)?

Ko govorimo o Muhammedu (s), Allahovem poslancu, ki je poslan vsem ljudem, resnično govorimo o najveličastnejši osebi, ki jo pozna starodavna in sodobna zgodovina. Ta trditev pa ni rečena, kar tako. Tisti, ki je resnično prebral njegov življenjepis, spoznal njegovo moralo in njegove odlike ter opusti svoj verski fanatizem oz. zagrizenost in osebne usmeritve, bo potrdil pravilnost naše trditve. To potrjujejo tudi nemuslimani, ki so korektni in pravični.

  • NJEGOVO POREKLO
  • ROJSTVO MUHAMMEDA (s) IN NJEGOVO ODRAŠČANJE
  • NJEGOV OPIS(s)

  • NJEGOVO POREKLO

    On je Ebu Kasim Muhammed bin Abdullah bin Abdul-Muttalib. Njegovo poreklo seže do Adnana, enega izmed potomcev Allahovega glasnika Izmaela (ar. Ismail) sina Abrahama (ar. Ibrahim), kateremu je Vzvišeni Allah dal naziv Halil-ullah (Allahov prijatelj), naj bo mir z njimi. Njegova mati je Amina hčerka Vehba, njeno poreklo tudi seže do Adnana, ki je potomek Allahovega glasnika Izmaela sina Allahovega prijatelja Abrahama, naj bo mir z njima.

    Allahov Poslanec (s) pravi: »Resnično je Allah izbral od Izmaelovih potomcev Kinane, med njimi pa je izbral Kurejše, od Kurejšev pa je izbral pleme Benu Hašim, mene pa je izbral med njimi.« (Sahih Muslim)

    Glede na to poreklo, ima Muhammed (s) najboljše poreklo na Zemlji, to potrjujejo tudi njegovi sovražniki. Ebu Sufjan, ki je bil med vodji sovraštva proti Allahovemu glasniku (s), pred njegovim sprejetjem islama, je to potrdil pred bizantinskim cesarjem Heraklijem.

    Od Abdullaha ibn Abbasa (naj bo Allah z njima zadovoljen) se navaja: Zares je Allahov poslanec (s) napisal pismo Kaiserju (naziv za bizantinskega cesarja) v katerem ga poziva, naj sprejme islam.

    To pismo je poslal k njemu prek Dihje El-Kelbija ter mu ukazal naj ga izroči namestniku Basre (dobro znano mesto, med Basro in Damaskom je približno tri dni potovanja, to je mesto Havran), ta pa naj ga izroči cesarju. Cesar je potem, ko je Vzvišeni Allah od njega odstranil perzijsko vojsko, odšel peš iz Himsa proti Jeruzalemu, da bi se zahvalil Bogu na Njegovi blaginji. Ko je k cesarju prišlo pismo Allahovega poslanca (s), je on dejal, potem ko ga je prebral: »Poiščite mi ali je tu nekdo iz njegovega naroda, da jih vprašam o Allahovem poslancu.« Ibn Abbas pravi, da ga je obvestil Ebu Sufjan, da se nahaja v Šamu z nekimi ljudmi iz plemena Kurejša, ki so prišli zaradi trgovine, v času trajanja premirja med Allahovim poslancem (s) in neverniki Kurejša.Ebu Sufjan je dejal:

    »Našli smo cesarjevega odposlanca v enem predelu Šama, tako se je on odpravil skupaj z mano in mojimi prijatelji proti Jeruzalemu. Vstopili smo k njemu, on pa je sedel v družbi svojega kraljestva na glavi pa je imel krono. Okrog njega so bili bizantinski dostojanstveniki. Cesar je rekel svojemu prevajalcu: »Vprašaj jih, kdo je med njimi najbližji sorodnik temu človeku, ki meni, da je glasnik vere?« Takrat je Ebu Sufjan rekel: »Jaz sem po poreklo najbližji njemu.« On je vprašal: » Kakšno je sorodstvo med teboj in njim?

    Ebu Sufjan je rekel:

    » On je sin mojega strica, takrat pa ni bil nihče od pripadnikov plemena Benu Abd El-Menaf, razen mene.« Cesar je dejal: »Približite ga k meni.« Ukazal je mojim prijateljem naj bodo za mojim hrbtom, pri mojem ramenu, nato je rekel svojemu prevajalcu: »Reci njegovim prijateljem, da bom vprašal tega človeka o tistem, ki meni, da je glasnik vere in če mi bo lagal, bo tudi na njega lagal.«

    Ebu Sufjan je odgovoril:

    »Prisežem pri Allahu, če ne bi bilo takrat sramote, da pripišejo in prenesejo moji prijatelji od mene laž, bi se zlagal glede njega, ko sem bil vprašan o njem, toda bilo me je sram, da se prenese od mene laž, zato se rekel resnico o njem.
    « Potem je on rekel svojemu prevajalcu: » Vprašaj ga, kakšnega porekla je ta človek med njimi?« On je odvrnil: » On je med nami najboljšega porekla.« On ga je spet vprašal: »Ali je kdo med vami že pred njim govoril te besede (o poslanstvu vere)?« On je odvrnil: »Ne.« On je vprašal: »Ali ste ga že prej obtoževali za laž, še preden je govoril tisto, kar govori?« On je odvrnil: »Ne.« On je vprašal: »Ali je kdo med njegovimi predniki bil vladar?« On je odvrnil: »Ne.« On je vprašal: »Ali ga sledijo najuglednejši ljudje ali najbolj nemočni (siromašni in nezaščiteni ljudje)?

    Ebu Sufjan je rekel:

    Najbolj nemočni (siromašni, sužnji, tisti ki so pod skrbništvom drugih in mladoletniki).« Vprašal je: »Ali se njihovo število povečuje ali zmanjšuje?« »Celo povečuje se«, je rekel Ebu Sufjan. Vprašal je: »Ali kdo med njimi zavrže njegovo vero iz sovraštva in nezadovoljstva z njim, potem ko je že sprejel vero?« On je odvrnil: »Ne.« Vprašal je: »Ali on izdaja?

    « Ebu Sufjan je odgovoril: »Ne. Mi smo zdaj v premirju z njim in se bojimo, da bo izdal (prekršil premirje).« Ebu Sufjan pravi, da mu ni omogočil niti ene besede, s katero bi zmanjšal njegovo vrednost, pri tem pa se ne bi bal, da bo to vplivalo na druge (besede). Vprašal je: »Ali ste se borili proti njemu in on proti vam?« On je odvrnil: »Da.« Vprašal je: » In kakšen je izid vojne med vami?« On je odgovoril: »Dokaj izenačen, včasih nas oni premagajo (namig na bitko na Bedru), včasih pa mi premagamo njih (namig na bitko na Uhudu).« On je vpašal: »In kaj vam on ukazuje?« On je odvrnil: »Ukazuje nam naj častimo samo Allaha in mu ničesar ne pridružujemo, prepoveduje nam, da častimo tisto, kar so častili naši predniki, ukazuje nam opravljanje molitve, dajanje miloščine, krepost, izpolnjevanje obljube in zaupanje.« Potem, ko je to Ebu Sufjan rekel, je Heraklej dejal svojemu prevajalcu: »Povej mu, da sem ga vprašal o njegovem poreklu med vami, domneval pa sem, da je on najboljšega porekla, prav tako so poslanci poslani s podobnim poreklom med svojimi rojaki. Vprašal sem te ali je kdo med vami govoril tak govor pred njim in ti trdiš, da ni. Jaz pa pravim, če bi kdo med vami govoril tak govor pred njim, bi se lahko reklo 'človek je prišel z govorom, ki je že prej govorjen'.

    Vprašal sem te ali ste ga že prej obtoževali za laž, preden je govoril to, kar govori in ti trdiš, da ne. Tako sem spoznal, da on ne bo opustil laži pred ljudmi in lagal na Allaha. Vprašal sem te ali je kdo med njegovimi predniki bil vladar in ti trdiš, da ni. Rekel sem si, če bi bil kdo med njegovimi predniki vladar, bi se lahko reklo, da on išče oblast njegovih prednikov. Vprašal sem te ali ga sledijo najuglednejši med ljudmi ali najbolj nemočni in ti trdiš, da ga sledijo najbolj nemočni (slabi) in oni so sledniki poslancev. Vprašal sem te ali se njihovo število povečuje ali zmanjšuje in ti trdiš, da se njihovo število povečuje, prav tako se to dogaja z verovanjem, dokler se ne izpopolni. Vprašal sem te ali kdo zapusti njegovo vero iz ogorčenosti, potem ko jo sprejme in ti trdiš, da ne. Prav tako je z verovanjem, ko se pomeša s širitvijo srca in radostjo sprejetja nečesa in ga nič ne more razsrditi.

    Vprašal sem te ali on izdaja (krši sporazum) in ti trdiš, da ne. Prav tako poslanci ne kršijo sporazumov. Vprašal sem te ali ste se borili proti njemu in on proti vam in si to potrdil, da se dogaja ter, da je vojna med vami dokaj izenačena, včasih vas oni premagajo, včasih pa vi premagate njih. Prav tako so poslanci vere na skušnjavi, vendar so oni na koncu zmagovalci. Vprašal sem te, kaj vam on ukazuje in ti praviš, da vam ukazuje naj častite samo Allaha in mu ničesar ne pridružujete, prepoveduje vam, da častite tisto, kar so častili vaši predniki, ukazuje vam opravljanje molitve, dajanje miloščine, krepost, izpolnjevanje obljube in zaupanje. Vse to so opisi glasnika vere, za katerega sem vedel, da se bo pojavil, ampak nisem vedel, da bo on zares od vas (Arabcev). In če je vse to, kar si povedal resnica, se je približal čas, ko bo on posedoval mesto mojih nog (to pomeni, da bo osvojil bizantinsko cesarstvo). Ko bi vedel, da lahko pridem k njemu, bi prenašal težave potovanja, da se z njim srečam in če bi bil pri njem, bi mu pral njegove noge (gre za pretiravanje v njegovem streženju in pokornosti glede tistega, s čimer je on prišel, to pa je razodetje).

    Ebu Sufjan pravi:

    da je potem zahteval, naj mu se prebere pismo Allahovega poslanca (s), v njem je pisalo: V imenu Allaha, Milostnega, Usmiljenega. Od Muhammeda Allahovega sužnja in Njegovega poslanca Herakleju bizantinskemu vladarju. Mir naj je na tistega, ki sledi pravo pot in potem: Resnično te pozivam, da sprejmeš islam (izgovoriš besede pričanja - ar. šehada), sprejmi islam in boš rešen (pred večnim ognjem v Peklu), Allah ti bo podaril dvojno nagrado, če pa zavrneš, boš prenašal grehe svojih podložnikov. Reci:

    O people of the Scriptures! Come to a word common between you and us, that we worship God, and that we associate nothing in worship with Him; and that none of us shall take others as Gods besides God. Then if they turn away, say: Bear witness that we are they who have surrendered [unto Him].

    Ebu Sufjan pravi:

    Ko je končano branje pisma je okrog njega nastalo veliko kričanje in kreganje s starni bizantinskih dostojanstvenikov in on ni vedel, kaj so govorili, potem nam je bilo ukazano da odidemo, ko pa smo odšli in sem se osamil s svojimi prijatelji sem jim dejal: “Povečala se je popularnost (ta stvar) sinaIbn Kebša, do te mere, da se ga boji bizantinski vladar!”

    Ebu Sufjan pravi:

    “Že takrat sem bil prepričan, da se bo njegova vera razširila, vse doker v moje srce ni Allah dal islam in sem ga sprejel.”

    (Sahih El-Buhari)

  • ROJSTVO MUHAMMEDA (s) IN NJEGOVO ODRAŠČANJE

    Muhammed (s) je rojen 571. leta v plemenu Kurejš, katerega so Arabci spoštovali in posebno vrednotili. Rojen je v Meki, ki je bila versko središče Arabskega polotoka, kjer se nahaja častna Ka’ba, katero je zgradil oče glasnikov Abraham in njegov sin Izmael, naj bo mir z njima, proti kateri so Arabci odhajali na romanje in okrog katere so krožili (v obredu romanja).

    Njegov oče je umrl, ko je bil on še v trebuhu svoje matere. Po njegovem rojstvu je umrla tudi njegova mati, tako je živel kot sirota za katerega je skrbel njegov ded Abdul-Muttalib. Po smrti njegovega deda je skrbel zanj njegov stric Abu-Talib. Njegovo pleme in plemena okrog njega so častili kipe, katere so naredili iz dreves, kamnov, nekatere pa tudi iz zlata. Oni so jih postavili okrog Ka’be, bili so prepričani, da jim oni prinašajo korist in škodo.

    Celotno njegovo (s) življenje je bilo obdano z iskrenostjo in zanesljivostjo. Ni znano, da bi kadarkoli kršil obljubo in lagal pa tudi ne, da bi koga prevaral ali izdal. Med svojim ljudstvom je bil znan kot ‘Zanesljiv’ (ar. el-Emin), zato so njemu zaupali svoje stvari, na skrb in čuvanje, ko so odšli na potovanje. Med njimi je bil znan kot ‘Iskren’ (ar.es-Sadik), ker so vedeli za njegovo iskrenost v tistem, kar govori in o tistem o čem govori (o dogodkih). Imel je zelo lepo vedenje, prijeten govor in je bil zelo zgovoren (retoričen). Ljudem je želel dobro, njegovo ljudstvo ga je imelo rad in ga spoštovalo. Spoštoval ga je bližnji in tudi bolj oddaljen, imel je (s) zelo lep videz, tako da se oko ne naveliča, ko ga gleda. Bil je lepega vedenja in videza, v vsakem pomenu te besede. O njem pravi njegov Vzvišeni Gospodar: ”Ti si, resnično, veličastnega značaja.” (El-Kalem (Pero) 4. verz)

    Th. Carlylepravi o njem v svoji knjigi ‘Heroji’ naslednje:

    Opazno je, da je Muhammed (s) bil zares, že v svoji mladosti, misleči mladenič, njegovi družabniki bi ga klicali el-Emin ‘Zanesljiv’ – iskren v svojih besedah, dejanjih in mislih. Opazno je, da ni bilo besede, ki bi prišla iz njegovih ust in da ne bi bila jasna in izrazita modrost ali razsodba. Jaz sem resnično spoznal o njem to, da je veliko molčal, molčal je takrat, ko ni bilo potrebe za govorom, ko pa je spregovoril, lahko v tem govoru najdeš, kolikor hočeš modrosti in inteligence. Lahko ga vidimo skozi celotno njegovo življenje trdnih načel, dosledno odločen, skrbel je o najpomembnejših zadevah. Bil je plemenit, dobrodelnik, sočuten, pobožen, vreden in svoboden. Bil je zelo resen in iskren človek, obenem pa ni bil grob in osoren, ampak popustljiv in prilagodljiv. Veselega in nasmejanega obraza, pohvaljeno je bilo druženje z njim.

    Zelo je bil prijazen, celo šalil in zabavljal se je. Večinoma pa je bil obsijanega obraza z nasmehom, ki sveti iz iskrenega srca. Bil je zelo hitre bistroumnosti, vljuden, veličasten po svoji čudi, ni ga izobraževala šola in ni ga vzgajal učitelj, bil je neodvisen od tega…svoje posle je sam opravljal, globoko v puščavi- konec citata.

    Pred poslanstvom se je rad osamljeval v votlini Hira, kjer je bil cele noči v bogoslužju. On (s) je bil najbolj oddaljen od nevednosti in slabega vedenja, kar je počel njegov narod. Tako on ni nikoli pil alkohola, nikoli se ni klanjal kipom ali se zaklinjal na njih, nikoli jim ni prinašal žrtev, tako kot je to počel njegov narod. Pri svojem ljudstvu je pasel ovce, on (s) pravi: »Allah ni poslal nobenega glasnika vere, razen kot pastirja ovac.« Njegovi prijatelji so ga vprašali: »Kaj pa ti?« On je odvrnil: »Da. Pasel sem jih prebivalcem Meke v Kararitu (ime predela Ed-Dinara).« (Sahih El-Buhari)

    Potem, ko je Muhammed (s) napolnil štirideset let svojega življenja, mu je začelo prihajati razodetje iz nebes, on pa je bil v Meki, v votlini Hira, kjer je opravljal bogoslužje: Aiša, mati pravovernih in žena Allahovega poslanca (s), naj bo Allah z njo zadovoljen, pravi:

    Prvo, s čim se je začelo razodetje Allahovemu poslancu (s), je bilo v obliki resničnih sanj. Vse, kar je videl v sanjah, bi se uresničilo kakor jutarnji svit. Pozneje je imel rad samoto. Osamljeval se je v votlini Hira. Tam je prebival in preživljal mnoge noči v bogoslužju. Zato bi se še pred odhodom (v votlino) oskrbel s hrano in pijačo. Ko pa bi mu zmanjkalo hrane, bi se vrnil k Hadidži in se ponovno oskrbel, kot преј.

    vse dokler mu ni prišla resnica v času prebivanja v votlini Hira. K njemu je prišel angel in dejal: Beri! 'Ne znam brati', je odgovoril Muhammed (s). 'Potem me je vzel ', je on pripovedoval, 'in stisnil tako močno, da me je prevzelo stanje napetosti in tesnobe, potem me je izpustil in rekel: Beri!'Ne znam brati', sem dejal, 'on pa me je vzel in že drugič stisnil k sebi, tako da me je prevzelo stanje napetosti in tesnobe, potem me je izpustil in rekel: Beri! 'Ne znam brati, sem dejal,'on pa me je spet vzel in tretjič stisnil, potem izpustil in rekel: Recitiraj v imenu tvojega Gospodarja, ki уствари, Ustvari človeka iz zarodka!, Recitiraj, plemenit je tvoj Gospodar, ki je naučil človeka pisati, ki pouči človeka o neznanih stvareh. (96:1-3)

    Potem se je Allahov poslanec (s) vrnil, njegovo srce je močno utripalo in bilo zelo vznemirjeno. Vstopil je k Hadidži bint (hčerki) Huvejlida, naj bo Allah z njo zadovoljen, in dejal:‘Pokrij me! Pokrij me!’ Potem so ga pokrili, dokler strah ni prenehal, nato pa je povedal Hadidži, kaj se je zgodilo in dodal:‘Bal sem se za sebe!’

    – Ne, pri Allahu! – je rekla Hadidža – Allah te nikoli ne bo ponižal, ker ti obiskuješ sorodnike, skrbiš za tiste, ki jih je potrebno preživljati, pomagaš tistim, ki so potrebni, izkazuješ gostoljubje do gostov in pomagaš ljudem, če jih prizadene neseča ali dobro.


    Potem je Hadidža pohitela z njim k svojemu bratrancu Vereki ibn Nevfelu ibn Esedu ibn Abdul-Uzau. On je v času nevednosti (ar.džahilije) sprejel krščanstvo. Pisal je v hebrejščini in prepisoval iz Evangelija na hebrejskem jeziku, tisto kar je Allah hotel, da prepiše. Bil je zelo star in že slep. Hadidža mu je rekla: ‘Bratranec moj, poslušaj svojega nečaka.’ Vereka pa ga je vprašal: ‘Moj nečak, kaj je tisto, kar si videl?’

    Allahov poslanec (s) ga je obvestil, o tistem, kar je videl, Vereka pa mu je dejal: ‘To je razodetje, ki je bilo razodeto Mojzesu, ko bi le bil mlad, ko bi le bil še pri življenju, ko te bo tvoje ljudstvo izgnalo.’ ‘Ali me bodo oni izgnali?’, je vprašal Allahov poslanec (s). On je odvrnil: ‘Da. Nobeden človek ni prišel s podobnim, s čimer si ti prišel, in da ni bil napaden. Če dočakam ta čas, te bom podprl in pomagal, kolikor bom zmogel.’
    Hitro zatem pa je Vereka umrl, razodetje pa se je za nekaj časa prekinilo. (Sahih El-Buhari in Muslim)
    To poglavje je bilo začetek njegovega glasništva vere, potem so mu bile razodete besede Vzvišenega Allaha: O, ti pokriti!, Vstani in opominjaj!, Slavi svojega Gospodarja!, Očisti svoja облачила, in ogibaj se malikov (kipov)! (El-Muddessir (Pokriti) 1-5)
    To poglavje je bilo začetek njegovega poslanstva in javnega poziva v islam.

    Tako je začel pozivati svoje ljudstvo, prebivalce Meke, v islam in je doživel tisto, kar je doživel od njih, tako zavračanje kot tudi neodobravanje njegovega poziva, samo zaradi tega, ker je prišel, po njihovem mnenju, s čudnim pozivom, ki je zajel verske, politične, ekonomske in socialne stvari oz. aspekte njihovega življenja. On se ni zaustavil samo pri njihovem pozivu v monoteizem, opuščanju čaščenja vsega drugega, razen Njega, in posmehljivem premišljevanja njegovega ljudstva in tistega, kar častijo, ampak jim je prepovedal tisto, kar je bil izvor njihovega uživanja, bogastva in ponosa.

    Tako je prepovedal obresti, prešuštvo, kockanje in alkohol. Tako kot je pozival v enakopravnost med vsemi ljudmi, med katerimi ni razlike, razen po bogaboječnosti. In kako naj bodo zadovoljni Kurejši, bili pa so arabska elita, da bodo enakopravni s sužnji. Njegova misija pa ni doživela samo zavračanje, ampak tudi njegovo zmerjanje in vznemirjanje, tako so ga zmerjal, obtoževali so ga z različnimi obtožbami za laž, norost, začaranost in z vsem tistim, kar so lahko nanj vrgli, pred njegovim javnim pozivom v islam, prepričali so svoje nespametne naj ga napadajo in fizično vznemirjajo. Abd Allah ibn Mesud, naj bo Allah z njim zadovoljen, pravi: Ko je enkrat Allahov poslanec (s) opravljal molitev pri Ka'bi, Kurejši pa so se zbrali v svoji družbi, jim je eden med njimi dejal: ‘Mar ne vidite tega hinavca! Kdo med vami bo odšel in prinesel notranjost trebuha (čreva, kri in notranja ovojnica zarodka) kamele od tega in tega, nato pa to vrgel med njegova pleča na hrbtu, ko bo on padel na obraz pred Allahom?’ Najbolj nesrečen in beden med njimi je bil poslan, da to naredi. Ko je Allahov poslanec (s) padel na obraz pred Vzvišenim Allahom, je on to notranjost kamele vrgel med njegova pleča. Allahov poslanec (s) je ostal v istem položaju na tleh, oni pa so se tako smejali, da so se naslanjali eni na druge od smeha. Nekdo je odšel k Fatimi, naj bo mir z njo, ona pa je bila še majhna deklica, ki je takoj s hitrimi koraki prišla. Allahov poslanec (s) je ostal v istem položaju na tleh, ona pa je odvrgla to iz njegovega hrbta, se obrnila proti njim (Kurejšem) ter jih zmerjala. (Sahih El-Buhari)

    Munib El-Ezdi pravi: »Videl sem Allahovega poslanca (s) v predislamskem obdobju, kako pravi drugim- ''O ljudje, recite ni drugega boga razen Allaha in boste rešeni''- in so mu nekateri med njimi pljuvali v obraz, nekateri med njimi so metali prašino nanj, nekateri so ga zmerjali in grajali, vse do polovice dneva. Potem je prišla deklica z veliko posodo vode in on (s) je opral svoj obraz in roke ter rekel:''O hčerkica, ne boj se za svojega očeta od siromaštva (v nekih pripovedovanjih poraza) niti ponižanja.'' (Navaja ga Et-Taberanij v El-Mu'džemul-Kebiru)

    Urve bnu Ez-Zubejr pravi, da je vprašal Abd Allaha bnu Amra bnu El-Asa naj mu pove o najhujši stvari, ki so jo Kurejši storili glede Allahovega poslanca (s) in on je dejal:»Prišel je Ukbe bnu Ebi Muajt, Allahov poslanec (s) pa je opravljal molitev pri Ka'bi in mu je ovil obleko okrog njegovega vratu in močno stiskal, da bi ga zadavil. Prišel je Ebu Bekr, naj bo Allah z njim zadovoljen, ga zagrabil za rame, ga odrinil stran od Allahovega poslanca (s) in dejal – mar boste ubili človeka zato, ker pravi:'Moj Gospodar je Allah!', on pa vam je prišel z jasnimi dokazi od vašega Gospodarja?« (Sahih El-Buhari)

    Ti dogodki niso preprečili Allahovega poslanca (s) v nadaljevanju svojega poziva in je nadaljeval pozivati v islam plemena, ki so prihajala v Meko zaradi romanja. Vanj je verjela le majhna skupina iz mesta Jesrib, danes znano kot Medina. Oni so se dogovorili, da mu bodo pomagali in ga zaščitili, če on pride k njim. Poslanec (s) je poslal z njimi Musaba ibn Umejra, enega izmed svojih prijateljev, da jih poduči islamskemu nauku.

    Po vseh zatiranjih in težavah, ki jih je doživel od svojega naroda, je Gospodar dovolil njemu in tistim, ki so verjeli vanj, od potlačenih vernikov, izselitev v Medino, njegovi prebivalci pa so ga sprejeli z najlepšim sprejemom. Tako je Medina postala prestolnica islamske države in center poziva (ar. da've) v islam. Poslanec (s) se je v njej nastanil ter jih začel poučevati Kur'anu in verskim predpisom. Poslančevo (s) plemenito vedenje (etika) in njegove vrhunske lastnosti, so tako močno vplivali nanje, da so ga imeli radi, bolj kot pa sami sebe. Medsebojno so tekmovali, kdo mu bo služil, žrtvovali so bogastvo in dragocenosti na tej poti. Tako so oni medsebojno živeli v verski, duhovni skupnosti, ki jo je prekrivala sreča. V tej družbi se je pojavila vez ljubezni, bližine in bratstva med njenimi člani in tako so bogati in siromašni, ugledni in zaničljivi, belci in črnci, Arabci in Nearabci postali enaki v tej vzvišeni veri. Ni razlike niti odstopanja med njimi, razen po bogaboječnosti. Leto dni po njegovem (s) prebivanju v Medini, se je začelo soočenje med njim in njegovim ljudstvom, katero je nasprotovalo tistemu, kar je dosegel s svojo misijo oz. pozivom. Tako se je zgodila prva bitka v islamu, to je bitka na Bedru, v kateri so se spopadli dve različni skupini glede na število in vojaško opremljenost. Muslimanskih borcev je bilo 314, število mnogobožcev pa 1000. Vzvišeni Allah je pomagal Svojega poslanca in njegove prijatelje, tako da je zmaga bila njihov zaveznik. Potem so še sledile bitke med muslimani in mnogobožci, po osmih letih pa je Allahov poslanec (s) zmogel opremiti vojsko, ki je štela 10 000 borcev. Usmerili so se proti Meki in jo osvobodili, porazil je svoje pleme in svoj narod, ki ga je trpinčil z vsemi vrstami trpinčenja, in tudi njegove slednike so mučili z različnimi vrstami mučenja, vse dokler jih niso prisilili, da zapustijo svoja premoženja, otroke in domove. Poslanec (s) jih je popolnoma porazil. Tako se to leto imenuje leto zmage (osvobajanja) o katerem Vzvišeni Allah pravi: Ko Allahova pomoč in zmaga pride, ko boš videl ljudi množično vstopati v Allahovo vero, slavi svojega Gospodarja, hvali Ga in prosi, naj ti odpusti, zakaj vedno je sprejemal kesanje. (Poglavje An-Nasr (Pomoč) 1-3)

    Potem je zbral prebivalce Meke in jih vprašal: »Kaj menite, da bom z vami storil?« Rekli so: »Dobro, ti si brat plemeniti, sin brata plemenitega /…/.« Poslanec (s) pa je dejal: »Pojdite, vsi ste svobodni!« (Sunen El-Bejhekil-Kubra)

    To je bil razlog, da je večina njih sprejela islam. Potem se je Poslanec (s) vrnil v Medino, in po nekem času je ponovno odšel v Meko z namenom opravljanja romanja skupaj s 114 000 njegovih prijateljev, ki so ga sledili. To romanje je znano kot ''poslovilno romanje'', ker je bilo kot poslavljanje od muslimanov, zaradi približevanja časa njegove smrti (s).

    Umrl je v Medini, v ponedeljek, 12. Rebiul-evvela (tretji mesec islamskega koledarja) enajstega leta po hidžri v katerem je tudi pokopan. Muslimani so bili pretreseni ob njegovi smrti , tako da nekateri med njimi niso verjeli tej novice, med njimi je bil Omer bnu El-Hattab, naj bo Allah z njim zadovoljen, ki je rekel: »Koga bom slišal, da pravi, da je Muhammed umrl, mu bom odsekal glavo! « Potem je vstal Ebu Bekr, naj bo Allah z njim zadovoljen, in citiral govor Vzvišenega Allaha: In Muhammed ni nič drugega kot poslanec, pred katerim so tudi bili poslanci. Mar se boste obrnili stran, če je umrl ali je ubit? In kdor se obrne stran, nikoli ne bo škodil Allahu v ničemer. In Allah bo nagradil hvaležne. (Ali Imran (Amramova družina) 144. verz)

    In ko je Omer slišal ta verz se je ustavil pri njih. On, naj bo Allah z njim zadovoljen, pa se je velikokrat zaustavil pri verzih iz Allahove knjige. Poslanec (s) je imel 63 let, ko je umrl.
    V Meki je živel 40 let pred poslanstvom (razodetjem), po poslanstvu pa je živel 13 let v njej (Meki), pozivajoč ljudi v monoteizem (Allahovo enotnost oz. čaščenje izključno Allaha brez mnogoboštva). Potem je emigriral v Medino in v njej ostal 10 let, v njej se mu je razodevanje Kurana nadaljevalo, vse dokler mu ni bil razodet celoten Kur'an in izpopolnjeni islamski predpisi.

    Dr. G. Lebon v svoji knjigi ''Civilizacija Arabcev'' pravi:

    » Ko se meri vrednost ljudi, glede na njihova veličastna dejanja, sodi Muhammed (s) med najveličastnejše ljudi, ki jih pozna zgodovina. Zahodni znanstveniki so začeli gledati na Muhammeda (s) pravično, čeprav je verski fanatizem zaslepil moč spoznanja in razločevanja mnogih zgodovinarjev, glede priznanja njegove vrednosti.

  • NJEGOV (s) OPIS

    Allahov poslanec (s) je bil povprečne višine in širokih ramen, lasje so mu segali do mečice ušesa, bil je najlepšega obraza in najboljšega vedenja med ljudmi. Ni bil niti opazno previsok niti prenizek. Ni bil niti zelo bele niti zelo črne polti. Imel je dolge, povešene lase, ki niso bili niti zelo skodrani niti zelo ravni. Bil je najlepšega obraza med ljudmi. Bil je belega čednega obraza, kot da je narejen iz srebra. Njegova barva je bila zelo bela in blisteča, njegov znoj pa, kot da je biser, imel je zelo gosto brado.

    Džabir ibn Semura, naj bo Allah z njim zadovoljen, je bil vprašan ali je bil poslančev (s) obraz, kot sablja in je odgovoril: »Bilo je zaokrožen kot sonce in luna.« (Muslim)

    Imel je široka usta, dolge (in ne ozke) oči, na petah je imel zelo malo mesa. Bil je bel, čeden in srednje debelosti, niti predebel niti preveč suh, niti previsok niti prenizek. Imel je debele (močne) dlani in stopala, široke dlani. Enes, naj bo Allah z njim zadovoljen, je dejal: »Nisem dotaknil ne svile in ne brokat, da je bolj nežna od dlani Allahovega glasnika . In nisem povohal ne mošusa in ne ambra prijetnejšega od vonja Allahovega poslanca (s).« (Poglej Sahih El-Buharij in Sahih Muslim)