MNOŽICA LOGIČNIH DOKAZOV, KI NAKAZUJEJO NA RESNIČNOST NJEGOVEGA (s) POSLANSTVA IN PREROŠTVA

• Poslanec Muhammed (s) je bil nepismen in ni

  v svojem nepismenem narodu, znal pisati niti brati. Med njimi je bilo zelo malo tistih, ki so znali pisati, tako da ne bi nekdo podvomil v razodetje, ki je prihajalo Muhammedu (s) ter, da ne bi trdili neresnično, kako je to prišlo od njega in od njegovega pisanja. Vzvišeni Allah pravi:“Pred tem nisi prebral niti ene knjige, pa tudi s svojo desnico nisi nobene napisal, drugače bi lažnivci kaj sumili.” (Al-Ankebut (Pajek) 48. verz)

  On (s) je prišel z nečem, česar podobnega Arabci niso bili sposobni ustvariti, občaral (fasciniral) jih je z njegovo (kur’ansko) zgovornostjo in elokvenco. Njegov večni čudež (ar. mu’džiza) je Kur’an, ki mu je bil razodet. On (s) pravi: “Ni bilo glasnika, med glasniki vere, ki ni dobil podobnega čudeža (nadnaravnega dejanja), zato da bi mu ljudje verjeli. Tisto, kar je meni dano je razodetje, ki mi ga Allah razodeva in upam, da bom jaz, med vsemi glasniki vere, imel največ slednikov na Sodnem dnevu.” (Muttefekun alejh)

  In poleg tega, da je njegov narod bil znan po elokvenci, zgovornosti in popolnem poznavanju jezika, jim je Kur’an dal izziv, naj pridejo z nečim primerljivim njemu in potem jim je dal izziv, naj pridejo samo z enim poglavjem (ar. sura) primerljivim njemu, tako Vzvišeni Allah pravi:“Če dvomite v to, kar razodevamo Našemu sužnju (Muhammedu), pa pridite s suro (poglavjem) primerljivo tej in prikličite vaše priče - razen Allaha, - če ste iskreni.” (El-Bakare (Krava) 23. verz)

  On je celo izzval vsa bitja, tako pravi Vzvišeni Allah: Reci: "Če bi se zbralo vse človeštvo in vsi džinni, da bi naredili nekaj podobnega temu Kuranu, ne bi mogli narediti nečesa podobnega, pa četudi bi si medsebojno pomagali." (Al-Isra (Nočno potovanje) 88. verz)

• Nepretrganost in obstoj njegove misije, kljub vsem težavam na katere je naletel, dogodkom, ki so se zgodili med njim in njegovim narodom

  kateri so dosegli vrhunec, ko je bila ukazana njegova usmrtitev in s tem tudi končanje njegove misije. Toda on je nadaljeval svojo pot poziva v novo vero, s katero je poslan in potrpežljivo je prenašal vse, kar se mu je zgodilo od težav, muk, pregona s strani njegovega naroda na poti širjenja vere Vzvišenega Allaha. Če bi bil lažnivec in simulant – Bog ne daj, da bi to bil Muhammed (s) - , bi zapustil svojo misijo, boječ se za svoje življenje, ko je videl, da se njegov narod zbira v boju proti njemu v resnem prizadevanju, da ga ubijejo in končajo njegovo misijo.

  Dr. M.H. Durrani je dejal:
  ”Resnično to verovanje, resno in spodbujajoče zavzemanje, odločnost in neomajanost s katerima je voden Muhammed (s), so ga pripeljali do končne zmage. To je očiten dokaz njegove absolutne iskrenosti v svoji misiji (pozivu). Če bi v njegovi duši obstajal tudi najmanjši dotik dvoma ali negotovosti, nikoli ne bi mogel biti tako stanoviten pred nevihto, katera gorečnost in plamen je trajala polnih 20 let. Ali je po vsem tem potreben dokaz o njegovi popolni iskrenosti v namenu, vztrajnosti v etiki in vzvišenosti duše? Vsi ti dejavniki neizogibno vodijo do neizogibnega zaključka, ta pa je, da je zares ta človek bil Božji poslanec in to je naš glasnik vere Muhammed (s). Bil je vzor v svojih redkih lastnostih, popoln primer vrline in dobrote, simbol iskrenosti in resnicoljubnosti. Njegovo življenje, njegove misli, njegova iskrenost, vztrajnost, bogaboječnost, plemenitost, njegovo prepričanje in njegova popolna, brezhibna dejanja, vse to so edinstveni dokazi njegovega poslanstva. Vsak človek, ki brez predsodkov, proučuje njegov življenjepis in njegovo sporočilo (poslanico), bo potrdil in pričal, da je Muhammed, resnično Allahov poslanec in da je Kur’an, s katerim je prišel ljudem, resnično Božja knjiga. Vsak pravičen, korekten in resen intelektualec, ki išče resnico, mora priti do tega zaključka oz. presoje.

• Znano je, da vsak človek – po svoji naravi (čudi) – ima rad uživanja v življenju tostranstva v premoženju, jedači, pijači, poroki itd

  Vzvišeni Allah pravi: “Ljudem je olepšana strastna ljubezen do žensk, sinov, nakopičenih gomil zlata ter srebra, rasnih konj, živine in pridelka. To je uživanje v življenju tostranstva. K Allahu pa je najlepši povratek.” (Ali-Imran (Amramova družina) 14. verz)

  Vsak človek se trudi in skuša pridobiti ta uživanja z različnimi sredstvi in načini. Toda ljudje se razlikujejo v načinu, kako naj jih pridobijo. Eni to delajo na zakonit način, drugi pa to delajo na nezakonit način. In če smo to spoznali, potem mi pravimo, da so se oni z Allahovim poslancem (s) pogajali že na začetku njegove misije, in tako so oni z njim barantali, mu postavljali ceno, ga uvajali v nemarnost in prevaro z vsemi uživanji in zavajanji tega sveta. Obljubili so, da bodo izpolnili vse njegove želje in uresničili vse njegove zahteve. In tako, če želi vodstvo, ga bo dobil, če želi ženske, ga bodo poročili z najlepšimi ženskami, če želi premoženje, mu ga bodo dali, ampak vse to pod pogojem, da zapusti to novo vero in pozivanje v njo. On pa jim je odgovoril z zaupanjem, ki izhaja iz Božanske usmeritve: “Ne bom zapustil poziv v islam, vse dokler mi ne prinesete močan dokaz, da mi lahko prižgete baklo iz Sonca.” (Silsiletus-Sahihatu 1/194)

  Če bi bil lažnivec in simulant - Bog ne daj, da bi to bil Muhammed (s) - , bi on sprejel to pogodbo (barantanje) in bi izkoristil to priložnost, ker tisto, kar je njemu ponujeno, je nekaj najvrednejšega k čemu teži vsak človek in kar je glavna skrb tega sveta. Dr. M.H. Durrani pravi: Polnih trinajst let je nepretrgoma trpel napor v Meki in osem let brez zastoja v Medini. Vse to je prenašal in ni prenehal od svojega stališča niti za dlako, bil je trden in stanoviten, neomajanega srca, čvrst in odločen v svojih ciljih in stališčih. Njegovo ljudstvo mu je ponudilo položaj vladarja in pred noge so mu vrgli vsa bogastva mesta, samo da bi ga odvrnili od njegovega poziva v islam in širjenju njegove poslanice (sporočila). On pa je zavrnil vse te primamljive ponudbe in namesto tega je izbral prenašanje težav zaradi svoje misije. Zakaj? Zakaj mu ni nikoli nič pomenilo bogastvo, slava, oblast, udobje, osebni spokoj in izobilje? Človek mora zelo globoko razmisliti, če želi priti do odgovora - konec citata.

• Znano in očitno je, da tisti, ki prevzame oblast in vodstvo ima pod svojo kontrolo vsa dobra in ljudi, ki mu služijo

  Toda Muhammed (s) je vedel, da ta svet ni mesto stalnega prebivališča in ostanka. Ibrahim prenaša od Alkame ta pa od Abd Allaha, da je dejal: “Allahov glasnik je spal na preprogi (spleteni iz palminih listov), ki je pustila sled na njegovi koži, jaz pa sem rekel: 'O Allahov poslanec, dražji si mi od očeta in matere, če bi nas obvestil bi ti pogrnili na njo (preprogo) nekaj in bi te zaščitilo od nje (grobosti preproge).' Allahov poslanec (s) pa je dejal: »Kaj sem jaz in ta svet. Resnično sem jaz na tem svetu kot jezdec, ki je iskal senco pod drevesom in potem odšel ter ga zapustil.« (Sunenu Tirmizi)

  Nu’man ibn Bešir, naj bo Allah z njim zadovoljen, pravi o njemu (s): » Videl sem vašega glasnika vere (s), ko ni imel niti slabih datljev, ki bi jih pojedel.« (Sahihu Muslim)

  Ebu Hurejre (naj bo Allah z njim zadovoljen) je rekel: »Muhammedova družina se ne bi nasitila hrane tudi tri dni zapored, vse dokler ni umrl.« (Muttefekun alejh)

  Kljub temu, da mu je celoten Arabski polotok bil podrejen in je bil on vzrok vsakemu dobru, ki je doletel muslimane, je bilo trenutkov, ko on (s) ni imel dovolj hrane. Njegova žena, Aiša, naj bo Allah z njo zadovoljen, pravi: »Resnično je Allahov glasnik kupil hrano od nekega Juda na up (kredit), njegov zalog (zastavek) pa je bil njegov železni ščit.« (Sahihul-Buhari)

  To ne pomeni, da on ni mogel dobiti, tisto kar je želel. Vsa bogastva in dobra so bila dana pred njim v mošeji, on pa se ni premaknil s svojega mesta, niti ni sprejel nobene odločitve, vse dokler to ni razdelil revnim in potrebnim. Med njegovimi prijatelji je bilo tistih, ki so imeli veliko premoženja, bogastva in resursov in kateri so se medsebojno tekmovali, kdo med njimi mu bo na uslugi in kateri so žrtvovali vse najdragocenejše in najvrednejše zaradi njega, toda Allahov poslanec (s) je dobro poznal bistvo tega sveta in je dejal: »Pri Allahu, ta svet ni nič v primerjavi s tistim (večnim) svetom, podobno, kot da nekdo od vas, zamoči svoj prst v morje – naj pogleda, s čim se je ta prst vrnil!« (Sahihu Muslim)

  Lady E. Cobold je rekla v svoji knjigi ''Romanje v Meko'' (London 1934. leta):
  Čeprav je bil Muhammed uglednež in vodja Arabskega polotoka, ni nikoli premišljeval o naslovih, niti o blaginji v kateri bi užival, ampak je ostal isti, zadovoljen s tem, da je Allahov poslanec in ker je na uslugi muslimanom. Sam je čistil svojo hišo in popravljal svojo obutev. Bil je plemenit, dobrodelnik podobno kot veter, ki nosi dež. Vedno, ko je od njega zaprosil pomoč revež ali ubogi človek, bi mu on dal prednost pred seboj v tistem, kar je imel pri sebi, zelo pogosto pa pri sebi ni imel niti, da zadovolji svoje potrebe – konec citata.

• Allahovega poslanca (s) so prizadele hude nesreče, ki zahtevajo pojasnilo in razlago

  Glede njih ni mogel ničesar storiti, ker ni dobil razodetja in je tako eno obdobje pred razodetjem živel v skrbeh in žalosti. Od teh nesreč je primer laži in potvore s katero je bil poslanec (s) obtožen in s tem se je udarilo na njegovo čast, v tem stanju je ostal mesec dni. Njegovi sovražniki so govorili proti njemu, klevetali so ga, udarili na njegovo čast, (obtožili so ga, da je njegova žena Aiša prešuštvovala), namigovali na njega s svojimi očmi in rokami in se mu posmehovali, vse dokler ni prišlo razodetje o brezgrešnosti njegove soproge, glede teh obtožb, za katere je bila obtožena. Če pa bi on bil lažnivec in simulant - Bog ne daj, da bi to bil Muhammed (s) – bi on ta problem rešil takoj (ne bi čakal razodetje), ampak on (s) ne govori po svoji muhi.

  W. Irving je o njem dejal:
  “Poleg vseh poslančevih vojaških osvajanj in zmag le-te niso vplivale na njega, da bi on postal ošaben, samodopaden in v samoprevari. V vojnah se je boril zaradi islama in ne zaradi osebnih interesov, tako da je na vrhuncu svoje slave ohranil preprostost in skromnost. Preziral je, da ko stopi v neko sobo, v kateri so bili zbrani ljudje, da bi mu ljudje vstajali na noge ali da mu pretiravajo v izrekanju dobrodošlice. Za cilj je imel formiranje močne in velike države in to je islamska država v kateri se je sodilo po pravici in ni premišljeval, da se oblast v njej prenese na njegovo družino.”

• Razodetje nekaterih verzov iz Kur’ana v katerih se prigovarja in graja glasnik vere

  zaradi nekaterih dejanj z njegove strani ali situacije v zvezi z njim, kot na primer besede Vzvišenega Allaha: “O, glasnik vere! Zakaj si odrekaš tisto, kar ti je Allah dovolil, v želji zadovoljiti svoje žene? Allah pa odpušča in je milosten!” (Et-Tahrim (Prepoved) 1. verz)

  Ta verz je razodet, zato ker je on (s) sebi prepovedal med, zaradi nekaterih svojih soprog in mu je prišla graja od njegovega Gospodarja, ker je prepovedal sebi tisto, kar mu je Allah dovolil.

  In tudi govor Vzvišenega Allaha: “Naj ti Allah odpusti! Zakaj si jim dal dovoljenje (za odsotnost od pohoda), preden si spoznal, kateri so iskreni in kateri so lažnivci?!” (Et-Tevba (Kesanje) 43. verz)

  V tem verzu ga je njegov Gospodar pograjal, zato ker je pohitel sprejeti lažne izgovore hinavcev, ki so bili odsotni v bitki na Tebuku ter jim odpustil na osnovi njihovega izgovora, brez da bi jih še prej preizkusil in dal na skušnjavo, tako da vidi, kdo med njimi je iskren in kdo je lažnivec.

  In govor Vzvišenega Allaha: “Ne bi bilo prav, da ima Glasnik vere vojne ujetnike, dokler ne izbojuje zmage na Zemlji. Želite si udobnosti tostranstva, vendar (vam) Allah želi onostranstvo. Allah pa je Nepremagljiv in Moder. (67) Če ne bi bila Allahova odredba že dana, bi vas zaradi tega, kar ste vzeli, doletele ogromne muke. (68) (Al-Anfal (Plen) 67-68. verz)

  Aiša, naj bo Allah z njo zadovoljen, pravi: ” Če bi Muhammed (s) skril nekaj od tistega, kar mu je Allah razodel, bi zagotovo skril naslednji verz: “ V sebi si skrival, tisto kar bo Allah oznanil. Bal si se ljudi, a raje se boj Allaha!” (Sahihul-Buhari in Muslim)

  In govor Vzvišenega Allaha: “V tej zadevi ni odvisno od tebe, ali bo On njihovo kesanje sprejel ali pa jih bo dal na muke, saj so resnično zločinci.” (Ali Imran (Amramova družina) 128. verz)

  In Vzvišeni pravi: “Namrščil se je in obrnil hrbet, ko se mu je približal slepec: “Kaj veš, morda se želi očistiti /…/.” (Abese (Namrščil se je) 1-3 verz)

  Če bi bil lažnivec in simulant - Bog ne daj, da bi to bil Muhammed (s) – ne bi bili ti verzi, v katerih se poslanec (s) graja, sploh prisotni v Kur’anu.

  Dr. Lightner pravi v svoji knjigi ‘’Islamska vera’’:
  Enkrat je Vzvišeni Allah razodel Svojemu poslancu verze, v katerih ga hudo graja, zato ker je stran obrnil svoj obraz od siromašnega slepca, da bi govoril z bogatašem, ki je bil od vplivnih ljudi, kljub temu se je razodetje, glede tega, objavilo. In če bi bilo tako, kot trdijo nekateri neumni kristjani glede njega, zagotovo ne bi bilo teh verzov (v Kur’anu) – konec citata.

• 8. Verjetno eno od nepobitnih dokazov resničnosti Muhammedovega (s) poslanstva in tistega s čimer je prišel, je poglavje El-Mesed (Plamen)

  v katerem se omenja nepobitna sodba, da bo njegov stric Ebu Leheb končal v Peklu. To poglavje je bilo razodeto v začetku poslančeve (s) misije, če pa bi bil on lažnivec in simulant - Bog ne daj, da bi to bil Muhammed (s) – on ne bi mogel dati tako neovrgljivo sodbo, ker bi morda njegov stric le sprejel islam.

  Dr. Gary Miller je dejal:
  “Ebu Leheb je sovražil islam do te meje, da je zasledoval Muhammeda (s), kjerkoli bi odhajal, da bi zmanjšal vrednost tistega, kar on govori. Ko bi videl Poslanca (s), da se pogovarja s tujci, bi počakal, da poslanec (s) konča svoj govor in potem odšel k njim ter jih vprašal: ‘Kaj vam je Muhammed rekel?’ Če vam reče za nekaj, da je belo, vedite da je črno. Če vam reče za nekaj, da je noč, vedite, da je dan. On se je zoperstavljal vsemu tistemu, kar je govoril plemeniti poslanec (s). Napeljeval je ljudi, naj posumijo v njega. Deset let pred smrtjo Ebu Leheba, je razodeto poglavje z imenom El-Mesed (Plamen). To poglavje potrjuje, da bo Ebu Leheb končal v Peklu, to pomeni, da Ebu Leheb nikoli ne bo sprejel islam.

  V teku desetih let, vse kar bi moral narediti Ebu Leheb, je bilo le, da stopi pred ljudi in reče: Muhammed govori, da jaz nikoli ne bom sprejel islam in da bom končal v Peklu, toda jaz vam zdaj resnično pravim, da želim sprejeti islam in postati musliman! Kaj menite zdaj? Ali je Muhammed iskren v tistem, kar govori ali ne? Ali je razodetje, s katerim je prišel, resnično Božje razodetje ?

  Toda, Ebu leheb to ni nikoli storil. Čeprav so se vsa njegova dejanja zoperstavljala Poslancu (s), glede tega pa se mu nikoli ni zoperstavil. Smisel celotne zgodbe je, kot da glasnik vere (s) pravi Ebu Lehebu: Dobro, ti me sovražiš in želiš me uničiti. Imaš priložnost da zanikaš in nasprotuješ mojemu govoru! Toda Ebu Leheb, v celotnem obdobju desetih let, tega ni storil! Nikoli ni sprejel islam, pa tudi nikoli se ni pretvarjal, da je v islamu! Deset let je imel priložnost, da zruši islam v eni minuti! Toda ta govor oz. poglavje ni govor Muhammeda (s), ampak govor Tistega, ki pozna skrito in neznano in kateri je vedel, da Ebu Leheb nikoli ne bo sprejel islam.

  Kako je lahko Muhammed (s) vedel, da bo Ebu Leheb potrdil tisto, kar je rečeno v tem poglavju, razen če je to razodetje od Vzvišenega Allaha?
  
  Kako je mogel biti tako prepričan vseh deset let, da je on na resnici, če on ni vedel, da je to razodetje od Allaha?

  Da bi nekdo nekaj tako resnega trdil, to potem pomeni samo eno, to je razodetje od Vzvišenega Allaha. Vzvišeni pravi: “Preklete naj bodo roke Ebu Lehebove! Resnično, pogubljen je! Ne bo mu koristilo imetje, nič od tega, kar si je nakopičil! Zagotovo bo vržen v plamteči ogenj skupaj s svojo spletkarsko ženo; in dušila jo bo vrv od ličja okoli vratu!” (Poglavje Mesed (Plamen) 1-5 verz)

• V enem izmed kur’anskih verzov se omenja ime Ahmed (najbolj pohvaljen), namesto Muhammed

  Vzvišeni Allah pravi:
  In ko je Jezus, sin Marijin, dejal: ”O, sinovi Izraelovi! Jaz sem vam poslan kot Allahov poslanec, naj potrdim že prej razodeto Postavo in naj vam prinesem veselo vest o poslancu z imenom Ahmed. Prišel bo za menoj.” In ko jim je predstvail očitne dokaze, so oni rekli:”To je prava čarovnija!” (As-Saff (Bojni razpored) 6. verz)

  Če pa bi bil on lažnivec in simulant - Bog ne daj, da bi to bil Muhammed (s) – potem to ime ne bi bilo omenjeno v Kur’anu.

• Resnično je Muhammedova (s) vera obstala in je prisotna vse do danes

  in še vedno ljudje sprejemalo islam v velikem številu ter vplivajo na pripadnike drugih ver in vse to kljub zelo majhni in slabi, tako materialni kot ljudski, podpori islamskemu misionarstvu, ki se daje (troši) na tem področju in nepretrganosti, močnega velikega žrtvujočega napora in upiranju proti islamskemu misionarstvu, v boju v katerem se ne varčuje trud, da bi se diskreditiral in popačil islam ter preusmerjanju pozornosti od njega. To je zato, ker je Vzvišeni Gospodar obljubil, da bo obvaroval to vero in pravi: “Resnično razodevamo Kur’an in resnično bomo bedeli nad njim!” (Al-Hidžr 9. verz)

  Th. Carlyle, angleški pisatelj je o Muhammedu (s) dejal:
  Ali ste kdajkoli videli, da lahko človek, ki laže, vzpostavi tako čudovito vero? Tak človek ni zmožen zgraditi hišo iz opeke! Če on ne pozna lastnosti apna, malte, peska ali nečesa podobnega iz česa se hiša zida. In potem je to le dvignjena ruševina in sipina mešanega materiala, ki si ne zasluži, da ostane na svojih temeljih 12 stoletij in da v njej živi 200 milionov ljudi, ampak zasluži, da bo uničenih temeljev in da bo zrušena, kot da niti ni obstajala. Jaz zagotovo vem, da se človek v svojih poslih mora držati svojih prirojenih zakonitosti, drugače se mu nihče ne bo odzval. Laž je tisto, kar objavljajo neverniki in potem to ukrašujejo, vse dokler si ne začnejo zamišljati, da je to resnica. Nesreča je varati ljudi in narode s takšnimi zablodami - konec citata. (Dr. Imaduddin Halil: ‘’Rekli so o islamu’’, str. 123.)

  Varovanje Kur’ana, po Allahovem varovanju Kur’ana v knjigah in prsih ljudi iz generacije v generacijo, ker je njegovo varovanje, citiranje, učenje in poučevanje drugih, nekaj čemu težijo muslimani in se tekmujejo v tem, da bi dosegli dobro, ki je v njem. Muhammed (s) pravi: “Najboljši med vami je tisti, ki nauči Kur’an in potem druge pouči njemu.” (Sahihul-Buhari)

  Bilo je, kar nekaj poskusov, da se v častni Kur’an nekaj doda ali odvzame ali pa, da se zamenja kakšna črka, toda vsi ti poskusi so bili brezuspešni, ker so jih takoj odkrili in z lahkoto prepoznali med častnimi kur’anskimi verzi.

  Glede brezmadežnega sunneta (sune, prakse) Allahovega poslanca (s), drugega izvora islama, je ta obvarovan prek zanesljivih in pravičnih ljudi, ki so se v življenju posvetili sledenju poslančevega (s) hadisa. Zabeležili so verodostojne (ar. sahih) hadise, izločili slabe (ar. daif) hadise in govorili o tej temi. Tisti, ki se obrne na knjige iz (področja) hadisa, ki se nanašajo na suno, bo spoznal bistvo žrtvovanega napora, da bi se obvarovalo, vse tisto izvorno od Poslanca (s) in odstranili dvomi glede verodostojnosti tistega, kar je resnica o njem (s).

  Michael Hart je v svoji knjigi ‘’The 100: A Ranking Of The Most Influential Persons In History’’ dejal: Muhammed je ustanovil in razširil eno izmed največjih ver na svetu in je postal eden izmed največjih svetovnih političnih vodij. Vse do zdaj, potem ko je minilo približno 13 stoletij po njegovi smrti, je vpliv in sled, ki jo je on zapustil, še vedno močan in silovit - konec citata.

• Pravilnost načel s katerimi je prišel Muhammed (s), njihova avtentičnost in ustreznost za vsaki čas in mesto (prostor)

  tako kot dobri in blagoslovljeni rezultati njihove praktičnosti, pričajo in potrjujejo, da tisto s čimer je on (s) prišel, je zagotovo razodetje od Vzvišenega Allaha. Prav tako, kaj je sporno v tem, da je Muhammed (s) poslanec, katerega je Vzvišeni Allah poslal (k ljudem), če vemo, da so tudi pred njim pošiljani mnogi poslanci in glasniki vere? Vsekakor je odgovor, da v tem ni nič spornega z logičnege vidika in vidika verske zakonodaje in zakaj se potem zanika njegovo poslanstvo in glasništvo vere vsem ljudem, potrjuje in priznava pa se poslanstvo glasnikov vere pred njim!?

• Ureditve in zakoni s katerimi je prišel islam preko govora Muhammeda (s) na področju medčloveških odnosov

  vojskovanja, zakonske zveze, ekonomije, politike, bogoslužja itd.. celo človeštvo ni v stanju, da pride z nečim podobnim, in kako naj bo potem mogoče, da en nepismen človek, ki ni znal ne pisati in ne brati, pride s tako popolnim in vseobsežnim sistemom, ki organizira vse odnose, posle itd. tuzemskega življenja ? Mar vse to ne kaže, na resničnost njegovega poslanstva in glasništva vere in da on (s) ne govori po svoji muhi?

• poslanec (s) ni začel s svojo misijo niti jo je javno oznanil, sve dokler ni napolnil 40 let

  Minila so leta mladosti, vitalnosti in moči ter prišla leta starosti, umirjenosti, ljubezni do počitka in spokoja. Th. Carlyl pravi v svoji knjigi ‘’Heroji’’: Tisto, kar pobija trditve tistih, ki govorijo, da Muhammed ni bil iskren v svoji misiji, je to, da je on svojo naboljšo mladost, ko je imel največ moči in elana, preživel v mirnem in spokojnem življenju (z Hadidžo) in da v tem času ni poskušal izzvati nobene zmede in kričanja, niti karkoli drugega, kar bi namigovalo, da je Poslanec želel omembo, slavo, ugled in oblast…In se je šele potem, ko mu je minila mladost in prišla starost, v njegovih prsih vznemiril vulkan, ki je bil uspavan in uporno želel nekaj pomembnega in velikega - konec citata.

  R. Landau je v svoji knjigi ‘’Islam in Arabci’’ dejal:

  Muhammedova misija je bila zelo težka, to misijo pa ne more uresničiti neki šarlatan voden in omejen s sebičnimi pobudami. Takšen opis se lahko najde pri nekaterih zahodnih pisateljih že prej, češ kako je poslanec Arabcev, pričakoval uspeh s svojim osebnim trudom in zavzemanjem. Muhammedova iskrenost s katero je opravljal svojo misijo, popolno verovanje njegovih slednikov v tisto, kar se mu razodeva in preverjanje generacij in stoletij, vse to naredi nelogičnim, da se obtoži Muhammed za kakršnokoli namerno prevaro, zgodovina pa ni nikoli zabeležila, da je neka namerno narejena verska prevara, obstala tako dolgo. Islam ne samo, da je obstal vse do današnjih dni, več kot 13 stoletij, ampak nepretrgoma, iz leta v leto, ima vse več novih slednikov. Zgodovinske strani nam ne dajo nobenega primera, da je nekdo, ki je bil prevarant v svoji odlikovani misiji, uspel narediti eno od najbolj plemenitih, svetovnih imperijev in civilizacij- konec citata.